Prijateljstvo je zelo pomembna vrednota v življenju vsakega posameznika. Prijatelji so nam vedno v podporo in v naše življenje prinašajo srečo. Najbrž ima zato že od malih nog skoraj vsak vsaj enega prijatelja.
Tudi jaz sem ga imela. V vrtcu je bil moj najboljši prijatelj Anže. Drugače sem imela tudi druge prijatelje, vendar sem se največ družila z njim, ker je bil tako kot jaz, vedno med zadnje pobranimi otroci iz vrtca. Največkrat sva ostala samo midva, kar sploh ni bilo tako slabo. Igrala sva se lahko z vsemi igračami in vzgojiteljica naju je včasih celo peljala v zbornico, kjer nama je dala piškote. Zaradi tega sva počutila precej pomembno, saj nobeden od otrok nikoli ni šel tja.
Zanimivo mi je, da sva se sploh tako dobro razumela, ker sva imela precej različne karakterje. Jaz sem bila bolj mirne narave, on pa je bil precej nagajiv in velikokrat ni ubogal vzgojiteljic. Spomnim se, da sem bila vedno žalostna, ko se za kazen ni smel igrati. Takrat sem se morala igrati z drugimi otroki, s katerimi niti slučajno ni bilo tako zabavno kot z njim. Eden od razlogov za to je bil tudi, da se nobeden ni znal igrati posebne igre, ki sva se jo drugače igrala vsak dan.
En dan ni prišel v vrtec. Takrat se mi to ni zdelo čudno. Mislila sem, da je morda zbolel. Ta en dan se je počasi razvlekel v teden in kasneje v mesec. Začelo me je skrbeti, kdaj in če so bo sploh vrnil. Najtežje mi je bilo med počitkom po kosilu. Takrat sva se vedno pogovarjala, saj nobeden od naju ni mogel spati. Ob tem sem se vedno spomnila nanj in ugotovila, kako dolgočasno je samo ležati v tišini.
Bila sem žalostna predvsem zato, ker se ni niti poslovil, ali povedal, da bo odšel. Potem mi je bilo nekaj časa tudi zelo dolgčas, saj sem na koncu dneva vedno ostala sama. Nekajkrat se mi je celo zdelo, da slišim njegov glas. Vedno sem stekla tja, vendar sem bila vsakič znova razočarana, saj nikoli ni bil on.
Taja Ovsenik Eržen
